GRAD IN NJEGOVA ZAPLETENA ZGODOVINA
Sreča in nesreča gradu Lože skozi čas
Zgodba, ki se začne v srednjem veku
Zgodovina gradu Lože obsega skoraj 1000 let, z začetkom gradnje posesti v srednjem veku. V poznem 17. stoletju pa so grad obnovili na srednjeveških temeljih.
Posest se je razvijala postopoma, raztezala pa se je po vzpetini s pogledom na zeleno Vipavsko dolino. Grad Lože je bil od nekdaj neutrjena graščina, brez obrambnega namena, nevtralen in miren prostor v mirnem okolju. Njegovo lastništvo je zamenjalo približno 12 družin, dokler ga ni leta 1800 od Janeza Philipa Cobenzla kupil
dr. Josip Mihael Mayer.
Družina Mayer je izvirala iz nemčije in je bila zelo napredno misleča. Med njihovim lastništvom je postala posest prava mala vas:
zgrajenih je bilo več gospodarskih poslopij za delavnice in druge prostore za potrebe oskrbe gradu in njegovih prebivalcev.
V obdobju od 19. stoletja do druge svetovne so se na gradu srečevali umetniki in literarni ustvarjalci, ki so tam tudi živeli pod okriljem kulturno ozaveščenih lastnikov.
Z začetkom druge svetovne vojne se je začelo tudi žalostno propadanje posesti in nesreča lastnikov gradu. Zadnji lastnik posesti Evgen Mayer, se je zavzemal za izobraževanje mladih kmetov in za razvoj lokalnega podeželja. Njegove sanje gradu so se le delno uresničile. Po vojni je grad nekaj časa služil kot kmetijska šola.
From the Middle Ages to the beginning of the 19th century
12. stoletje
Bavarski grofje Bogenski naj bi na mestu, kjer danes stoji grad Lože, zgradili neutrjen srednjeveški dvor.
V njem pa so živeli njihovi ministeriali, vitezi Leitenburg, po katerih naj bi grad dobil svoj naziv.
13. stoletje
Po izumrtju grofov Bogenskih se je lastništvo preneslo na Babenberge. Prvotno iz Bamberga v vojvodini Frankoniji (današnja Bavarska) so vladali do izumrtja njihovega rodu leta 1246.
Pozneje v 13. stoletju so posest podedovali grofje Andleški, fevdalna linija nemških knezov, istrskih mejnih grofov in kranjskih gospodov.
Berthold V., je grof Andleški postal oglejski patriarh. Po letu 1218 so posesti Vipave prešle pod oblast Oglejskega patriarhata.
14. stoletje
Oglejski patriarhi so Vipavo prepustili Habsburžanom.
Takrat so na Kranjskem in Koroškem vladali Habsburžani, saj je Rudolf I. Nemški, izkoristil izumrtje Babenbergov in razširil svoje oblasti iz Nemčije proti jugu.
Posestvo je prešlo v oblast gospodov Walsee, nemške plemiške družine. Pod pokroviteljstvom habsburškega kralja so pridobili različna gospostva.
Leta 1399 so pridobili tudi Grad Lože.
15. stoletje
Lože so skupaj z drugimi deželami gospodov Walsee postale posest deželnega kneza.
16. stoletje
Grad Lože je prešel pod družino Cobenzl, ko sta ga kupila baron Janez Cobenzl Proseški, vodja avstrijske kanclerije, in baron Leÿtenburški.
Grad Lože naj bi po njegovi smrti v Regensburgu podedoval Janezov brat, cesarski baron Ulrik Cobenzl.
17. stoletje
Grad Lože je podedoval Ulrikov vnuk, baron Janez Gašper Cobenzl, okrožni upravitelj na Kranjskem in nemški redovni komandant, mož Katarine, grofice von Lanthieri.
Obnovljeno posestvo je prevzel grof Janez Filip II Cobenzl, tržaški stotnik in goriški guverner, sin Janeza Gašperja I. in Katarine Lanthieri. Po izumrtju grofov Kiefel je cesar Leopold I. leta 1698 podelil Johannu Philippu in njegovi družini dedno službo goriških knezov.
18. stoletje
Novi lastnik gradu Lože je postal Goriški ter pozneje Kranjski glavar, grof Janez Gašper II Cobenzl, sin Janeza Filipa in Johanne von Lanthieri.
Grof Janez Gašper II je posestvo zapustil svojemu bratu, cesarskemu komorniku Ludoviku Gundakarju Cobenzlu, najmlajšemu sinu Janeza Filipa.
Ludovik ni imel moških dedičev zato je po smrti posest prevzel njegov nečak Guidobald von Cobenzl (najmlajši sin Janeza Gašperja II.).
Guidobald, nadvojvoda avstrijski in grof Predjamski, je bil dobro izobražen človek in velik mecen.
Guidobaldove posesti je podedoval njegov sin, Janez Filip Cobenzl
He was State Chancellor of the Habsburg Monarchy and a great patron of the arts, President of the Imperial and Royal Academy of Fine Arts in Vienna, and acquainted with artists like Wolfgang Amadeus Mozart.
Upon his death, the Cobenzl noble dynasty became extinct.
19. stoletje
Janez Filip Cobenzl je za svojega edinega dediča imenoval Michael Coronini von Cronberg, sina Amalie Lanthieri.
Ko je stopil v diplomatsko službo, je njegova družina imela velike finančne težave zaradi dragih mednarodnih bivanj. Leta 1820 je prodal posestvo Lože dr. Josifu Mihaelu Mayerju, vendar je njegova žena tam še naprej živela, saj je namerno prezrla, da je bilo prodano.
Težavna zgodba gradu Lože in družine Mayer
Leta 1922 je grofica Sofia Coronini, žena Michaela Coroninija, po dolgotrajnih sodnih postopkih zapustila posestvo Lože njenemu pravemu lastniku, dr. Josipu Michaelu Mayerju.
Takrat so posestvo prenovili. Uredili so zunanji dvoriščni prostor, postavili kovačnico in prenovili strežniško krilo v stanovanje za služabnike. Pred glavni vhod v grad so uredili tudi vrt in pot, ki še danes vodi skozi vinograde.
Jožef Mayer, najstarejši sin Josipa Mihaela Mayerja, je podedoval posestvo po očetovi smrti. Tako kot njegov oče je študiral medicino v Nemčiji in kasneje delal kot zdravnik v Vipavi. Ni imel neposrednih dedičev. Njegov mlajši brat, Evgen Mayer, ki je prav tako živel v gradu s svojo družino, je umrl 7 let pred Jožefom.
Najstarejši sin Evgena Mayerja je podedoval posestvo po smrti svojega strica. Ferdinand Jožef Mayer se je rodil v gradu, kjer je živel z bratom in materjo. Čeprav je bil poročen, ni imel otrok.
Po njegovi smrti je Ferdinand Jožef zapustil posestvo svoji materi, Karolini Dolenc. Njegov brat, Karel Evgen Mayer, trden Slovenec in nepopustljivi nacionalist, trgovec in posestnik, se je poročil z Ano Dejak, katere družina iz Senožeč je leta 1820 ustanovila pivovarno.
Zadnji lastnik posestva Lože pred drugo svetovno vojno je bil sin Karla Evgena Mayerja, Evgen Karel Mayer pl. Leitenburg. Posestvo je vodil med obema vojnama. Takrat je bilo posestvo Lože središče kulture in zbirališče umetnikov. Mayerjevi so močno verjeli v izobraževanje kot sredstvo napredka tako za ljudi kot za družbo.
Evgen Mayer je bil odločen podpornik socialistične ideologije do te mere, da je ob očetovi smrti leta 1934 lastništvo gradu Lože delil s svojimi sestrami. To je bilo takrat nekaj izjemnega. Neposredno pred drugo svetovno vojno so Evgen Mayer, njegov prijatelj Musina in varovanec Černigoj preselili slikarsko zbirko gradu v Dogejev palačo v Benetkah. Shranjena je bila v skladišču palače, da bi jo zaščitili pred ropom, a kmalu po vojni jo je nekdo tihotapil. Evgen ni nikoli povedal, kdo je to storil, saj ni podpisal izročitve zbirke iz varstva. Med drugo svetovno vojno so Evgen Mayer in njegova družina živeli v gradu, ga včasih delili z italijanskimi vojaki. Po porazu Italije so Mayerjevi priča menjave nemških vojakov in partizanov na posestvu Lože.
V Jugoslaviji je bila monarhija ukinjena novembra 1945, leta 1946 pa je bila ustanovljena Federativna ljudska republika Jugoslavija s komunistično vlado.
Jeseni 1945 niso imeli druge izbire, kot da so Mayerjevi zapustili Lože. Kot plemiška družina niso več prejemali dohodkov niti državnih subvencij. Evgen ni bil aktivno vključen v projekt Kmetijske šole, ustanovljene na gradu Lože. Bil je bolan in zelo razočaran. Bil je prisiljen predati grad Lože jugoslovanski vladi. Mayerjevi so se preselili v Vila Rafut v Novi Gorici, kjer je Evgen umrl leta 1970.
Od nacionalizacije gradu Lože do ruševin
Na gradu Lože je bila leta 1946 ustanovljena Kmetijska in gospodinjska šola. Direktor te šole je bil Anton Flego. Sprva naj bi delovala kot gospodinjska in kmetijska šola. Po enem letu je gospodinjska šola prešla v trimesečni tečaj. Naslednje leto je bila ustanovljena vinsko-sadna šola, ki je delovala do leta 1961. V tem času je več kot 4000 dijakov opravilo različne programe.
Po ukinitvi šole se je znova začel propad gradu. Takrat je posestvo upravljala Vipavska kmetijska zadruga. Leta 1966 so jo preuredili v gostilno. Kasneje je služila kot skladišče podjetij Fructal in Lipa. Leta 1987 je bil grad izpraznjen in zaprt.
V zgodnjih 90. letih so vandalci začeli uničevati notranjost gradu. Odtrgali in odnesli so arhitekturne in dekorativne elemente, stopnišča, tlaščice in celo bakrene cevi. Porušili so tudi večino pomožnih zgradb. Leta 2003 je občina Vipava s finančno pomočjo Ministrstva za kulturo obnovila streho in namestila nova okna ter vrata.
Proces denacionalizacije in vrnitev Mayerjem
Hčere Evgena Mayerja, zadnjega lastnika gradu Lože, so se dolgotrajno in nenavadno borile za denacionalizacijo posestva. Uprava Ajdovščina bi morala zadevo rešiti, vendar je zahtevek Mayerjevih sester predala okrožnemu sodišču, ki ga je leta 2001 zavrnilo. Po sodbi, potrjeni tudi s strani Višjega sodišča v Kopru, ni bilo dokazov, da so državne oblasti pridobile posestvo z grožnjami ali nasiljem. Mayerjeve sestre so se pritožile na Vrhovno sodišče, ki je odredilo ponovno obravnavo zadeve na okrožnem sodišču v Ajdovščini. Tam so se sodniki razglasili za nepoklicane, a sodniki Višjega sodišča v Kopru so Mayerjevim naložili, da vložijo nov zahtevek za denacionalizacijo pri prvotnem okrožnem sodišču v Ajdovščini!
Zahvaljujoč Vrhovnemu sodišču, ki je priznalo pravice Mayerjevih do posestva, je bil grad od leta 2013 vrnjen pravim lastnikom.
Prihodnost gradu Lože
Grad Lože se je vrnil Mayerjem v zelo slabem stanju. Nekaj prepričljivih predlogov za obnovo ruševin, med njimi tudi prostovoljni prispevek strastnega arhitekta, daje upanje, da bi se grad Lože lahko povrnil v nekdanji sijaj. Grad Lože bi lahko postal pomemben del kulturne dediščine za celotno skupnost in nove generacije.
Zaradi velike površine posestva je pomanjkanje finančnih sredstev ovira za obnovo in omogočanje dostopa tako skupnosti kot turistom. Kulturno društvo Von Leitenburg izvaja projekt za rešitev gradu pred propadom. Vsak lahko na različne načine pomaga!
Upamo, da se boste vključili v ohranitev tega zaklada, tihega priča nekaterim zelo kontroverznim trenutkom v zgodovini Slovenije.
Ta spletna stran uporablja izključno tehnične piškotke